Zanimajo me preoblikovana razmerja v sodobnem življenju in ne nekakšna narava in kultura sama po sebi. Da bi umetnost učinkovala subverzivno v razmerju do (nadzornih) mehanizmov, kakršne omogočajo informacijske tehnologije, mora biti doživeta kot nenehna antikultura, dostopna vsem. S tem se odpira zavest o tem, da lahko nadzorne mehanizme nadzorujemo nazaj. Zato si prizadevam demokratizirati umetnost v povezavi s tehnologijo. Tovrstna akcija je torej združena s politično akcijo oziroma z afirmativno in utopično gesto, ki prelamlja z uveljavljenim estetskim okusom in odpira področje neznanega, še neartikuliranega in nereflektiranega, kjer se soočamo s potrebo po reorganiziranju svoje lastne percepcije in posledično delovanja. Zato mora biti proces vizualno »odprt« – frekvence določenega spektra elektromagnetnih valovanj pa postavljene v območje performansa. Po teoriji Ch. G. Lengtona pa naj bi bil tudi človeški duh po svoji lastni naravi virtualen saj ne dovoljuje nobenih omejitev in je produciran zgolj skozi interakcije. Vendar pa velja, da iz stališča dejstva, o človeškem umu, ujetem v svojo lastno psihofiziologijo, nekaj kar se ne pokaže v prostoru in ne zavzema prostora znotraj materije, ostaja v metafizičnem območju dvoma o lastnem obstoju.
Pri celotnem procesu kot splošnem raziskovanju elektromagnetnega spektra, se najverjetneje pokaže tudi preobremenitev s frekvencami, ki nam jih omogočajo zajemati naprave kot so frekvenčni scannerji. Zato, da bi raziskovali frekvenčni spekter v svoji široki prostorski raznolikosti in informacije, ki so zakodirane znotraj njega, potrebujemo naprave in sisteme označevanja, ki prevajajo koncepte prostora-časa v vizualno-zvočno-taktilno informacijo uporabniku. Tu se pojavi konceptualna potreba po frekvenčnem generiranju, kar reflektira kulturo/človeka kot pridelovalca in uporabnika elektromagnetnih valovanj, ki vzpostavlja in preoblikuje odnos realnega prostora do podatkovnega pretoka (enako se zgodi tudi v obratni smeri). Na ta način pride do personifikacije medija/ev, kar se izkaže v povezavi med podatkovnim prostorom in realnim prostorom. Frekvenčni scanning torej tu ne funkcionira več kot distribucijski medij, ampak namesto tega kot avtopoetični feedback sistem in hkrati kot virtualni prostor za odprto/večsmerno komunikacijo, oblikovano/(pre)programirano s strani uporabnika/umetnika.
Konkretni prostor (tudi telo je prostor!) in linearni čas sta še vedno prevladujoča pojma v perceptivnem okvirju naše družbe, v kateri pa istočasno celoten informacijski prostor, ki ga je oblikoval človek, dominira materialnemu svetu. Materialni prostor se vsebolj potaplja v ozadje, zato je razmišljanje o nematerialnosti informacije, njeni dostopnosti in začasnosti ter njeni nestanovitnosti, ki se preliva med sedanjostjo in preteklostjo, med realnim prostorom in t.i. prostorom elektromagneznih valovanj - informacij, ki nevidno lebdijo skozi prostor, tema - primerna duhu tega časa. Razkritje tega izkustva, redefiniranje tovrstne fascinacije in preko tega – njena konceptualna in kritična utemeljitev je ena najpomembnejših vsebin sodobne (inter)medijske umetnosti.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
No comments:
Post a Comment