elektromagnetni ready-made : active denial system error/vol.2

Zanimajo me preoblikovana razmerja v sodobnem življenju in ne nekakšna narava in kultura sama po sebi. Da bi umetnost učinkovala subverzivno v razmerju do (nadzornih) mehanizmov, kakršne omogočajo informacijske tehnologije, mora biti doživeta kot nenehna antikultura, dostopna vsem. S tem se odpira zavest o tem, da lahko nadzorne mehanizme nadzorujemo nazaj. Zato si prizadevam demokratizirati umetnost v povezavi s tehnologijo. Tovrstna akcija je torej združena s politično akcijo oziroma z afirmativno in utopično gesto, ki prelamlja z uveljavljenim estetskim okusom in odpira področje neznanega, še neartikuliranega in nereflektiranega, kjer se soočamo s potrebo po reorganiziranju svoje lastne percepcije in posledično delovanja. Zato mora biti proces vizualno »odprt« – frekvence določenega spektra elektromagnetnih valovanj pa postavljene v območje performansa. Po teoriji Ch. G. Lengtona pa naj bi bil tudi človeški duh po svoji lastni naravi virtualen saj ne dovoljuje nobenih omejitev in je produciran zgolj skozi interakcije. Vendar pa velja, da iz stališča dejstva, o človeškem umu, ujetem v svojo lastno psihofiziologijo, nekaj kar se ne pokaže v prostoru in ne zavzema prostora znotraj materije, ostaja v metafizičnem območju dvoma o lastnem obstoju.
Pri celotnem procesu kot splošnem raziskovanju elektromagnetnega spektra, se najverjetneje pokaže tudi preobremenitev s frekvencami, ki nam jih omogočajo zajemati naprave kot so frekvenčni scannerji. Zato, da bi raziskovali frekvenčni spekter v svoji široki prostorski raznolikosti in informacije, ki so zakodirane znotraj njega, potrebujemo naprave in sisteme označevanja, ki prevajajo koncepte prostora-časa v vizualno-zvočno-taktilno informacijo uporabniku. Tu se pojavi konceptualna potreba po frekvenčnem generiranju, kar reflektira kulturo/človeka kot pridelovalca in uporabnika elektromagnetnih valovanj, ki vzpostavlja in preoblikuje odnos realnega prostora do podatkovnega pretoka (enako se zgodi tudi v obratni smeri). Na ta način pride do personifikacije medija/ev, kar se izkaže v povezavi med podatkovnim prostorom in realnim prostorom. Frekvenčni scanning torej tu ne funkcionira več kot distribucijski medij, ampak namesto tega kot avtopoetični feedback sistem in hkrati kot virtualni prostor za odprto/večsmerno komunikacijo, oblikovano/(pre)programirano s strani uporabnika/umetnika.

Konkretni prostor (tudi telo je prostor!) in linearni čas sta še vedno prevladujoča pojma v perceptivnem okvirju naše družbe, v kateri pa istočasno celoten informacijski prostor, ki ga je oblikoval človek, dominira materialnemu svetu. Materialni prostor se vsebolj potaplja v ozadje, zato je razmišljanje o nematerialnosti informacije, njeni dostopnosti in začasnosti ter njeni nestanovitnosti, ki se preliva med sedanjostjo in preteklostjo, med realnim prostorom in t.i. prostorom elektromagneznih valovanj - informacij, ki nevidno lebdijo skozi prostor, tema - primerna duhu tega časa. Razkritje tega izkustva, redefiniranje tovrstne fascinacije in preko tega – njena konceptualna in kritična utemeljitev je ena najpomembnejših vsebin sodobne (inter)medijske umetnosti.

elektromagnetni ready-made : active denial system error/vol.1

Območje spektra elektromagnetnih valovanj je domena, v kateri preneha delovati percepcija kartezijanskega pogleda na svet, saj tu vedenje o prostoru postane spremenljivka nihanja med znanim in tujim - nevidnim. Takšen perceptivni okvir ob uporabi in generiranju podatkov frekvenčnega scanna razpira večsmerno realnost, v kateri virtualna realnost kot telematična prezenca in akustično/zvočno okolje razkrivata nove karakteristike dojemanja prostorskih razsežnosti, ki preoblikujejo in redefinirajo pojmovanje našega bivanja. Znotraj tega okvirja si prizadevam »razširiti« tudi fizično telo. Mnoge raziskave so namreč pokazale, da so biološki sistemi občutljivi za elektromagnetne valove nizkih energij in da ima npr. vsaka vrsta celic ali mikroorganizmov specifično frekvenco interakcije z elektromagnetnim spektrom. Takšno telo, priključeno na žice, obdano z elektronsko in/ali wireless prostetiko, izpostavljeno frekvenčnemu scannu njegovih elektrokemičnih lastnosti, odpira poetično razsežnost, ki redefinira simbiozo človeka in stroja.
Uporaba spektra elektromagnetnih valovanj se je od obdobja avantgard s takratnim radiem kot tehnologijo komunikacije in vojne, še posebej razvila v začetku revolucije digitaliziranja v sedemdesetih, danes pa je temeljna za razumevanje vedno novih oblik socialnega mreženja. Mnogi koncepti elektromagnetnih valovanj in umetnosti se skozi stare in nove pojme o komuniciranju povezujejo (in razhajajo) v široki radijski mreži mobilne telefonije. Poleg tega so nove frekvence, ki postajajo razpoložljive skozi digitalizacijo televizije, večinoma reciklirane brezžične (radijske) komunikacijske frekvence. Te problematike se lotevam z zavestjo, da pri radijskih valovih (in tudi širše elektromagnetnih valovanjih), konec koncev, nikoli ni zares šlo za oddajanje, ampak za prostor in komunikacijo. Skozi nenehno spreminjanje medijev, pa se posledično spreminja tudi posameznikov perceptivni sistem in nenazadnje, njegovo telo (zato tudi uporaba transformacije signalov).
Elektromagnetna valovanja pojmujem kot ready-made, ki se sicer ne manifestirajo v obliki enkratno izbranih statičnih objektov, ampak kot konstantno spreminjajoče se situacije/informacije. Tu se skozi problematiziranje začasnosti medija, ki niha med materialnimi komponentami in nematerialnimi informacijami izkaže, da osrednji element mojega fokusa ni zgolj podatkovni prostor kot nematerialna komponenta, ampak tudi (s)prejemnik v realnem prostoru, priklopljenem na programje s podatkovnim okoljem.
Zanima me razkritje in raziskovanje odnosov generiranih nevidnih radijskih, wi-fi in infrardečih elektromagnetnih valovanj tako v javnih kot v privatnih in intimnih bio-okoljih, torej tudi v našem telesu. Ti odnosi se vzpostavljajo z našim podatkovnim okoljem, ki je hkrati prostor naših elektromagnetnih podatkovnih teles, kar se najprej navezuje na idejo elektromagnetnih valovanj, uporabljenih kot medij oddajanja, ki se ga zgolj (pasivno) sprejema. Nadaljevanje te ideje je koncept abstraktnega podatkovnega prostora, ki se sprejema in je lahko vizualiziran, ne pa tudi aktivno spremenjen. Z vzpostavitvijo razumevanja uporabe elektromagnetnih valovanj kot večsmernega medija, pa se fokus premakne od tehnologij oddajanja in sprejemanja k specifiki in materialnosti vmesnih prostorov, torej elektromagnetnih okolij, in vsebin, ki so preoblikovane skozi te prostore

Umetnost onkraj časa:vpliv prihodnosti na preteklost

Če me vprašaš kaj je čas, ne vem odgovora. Če me ne vprašaš, potem ga vem.
Sveti Avguštin

Kvantna fizika, računalniška tehnologija in mediji so ključna polja, ki v tem trenutku oblikujejo okvire našega razumevanja sveta in producirajo nove perspektive znotraj dojemanja časa ter hkrati tvorijo drugo zavedanje o potencialih naše kreativne zavesti. To je senzorična percepcija, ki seže izven kartezijansko-newtonovskega okvirja bivanja: čas se premika sem ter tja, prihodnost vpliva na preteklost, zavest je dislocirana, v ospredje prihajajo stanja jasnovidnosti in stanja izventelesnosti. Čas je skompresiran v podobo – imago – zato Imaginarij elektromagnetnih transformacij pomeni lovljenje podobja - imaga, kot fizikalne posledice elektromagnetnega valovanja svetlobe - čas, ki je transformiran/skompresiran v mediju enega samega frame-a fotografije, ki je dekonstrukcija tekoče filmske podobe/videa. Trenutek ujetja imaga - transformacija elektromagnetnega valovanja v skompresiran čas fotografije, je analiza razpotegnjenega časa filma in brezčasnega gibanja videa, torej stanja stvari. Dejanje fotografiranja je montaža v razpotegnjenem času, ki nas vodi v mozaični ekran digitalne diskontinuitete. Plastenje v asociativnem prepletanju podatkov, ki jih spoznavamo skozi medij teleprezence skozi vse večje povezovanje računalnika in sistema telekomunikacij, pomeni pozicijo onkraj svoje tehnične oznake. Izven telesa, izven uma. To je asinhrona povezanost, v kateri lahko komuniciramo skozi elektronska omrežja, ne glede na to v katerem prostoru sveta se nahajamo ali v katerem »realnem« času smo se logirali v digitalni, neprestano in svobodno tekoči kontinuum interakcije, ki nam jo posreduje računalnik. Telematično omrežje razprši avtorstvo identitete, s tem spomin postane osvobojen časa in globalen znotraj svoje lastne dimenzije. Telematično omrežje je v tem trenutku razširjena telesnost, ki me tako zelo privlači, saj me emancipira od nostalgije za časom, ki ga v vsakem primeru nikoli ni bilo.

THIS IS NOT A THERAPEUTIC BLOG!

Sunday, August 30, 2009

XL eksperiment: filmska analiza montaže videa v realnem času v treh korakih: semplanje/sekvencioniranje-rez-keyanje

Če je film fikcija realnosti, potem naj bi bil video realnost fikcije – s tem postane video ikonografija nosilec realnosti te fikcije. Pri projektu XL eksperiment se je zgodil kontrapunkt vsebin zgodovine videa od eksperimentalnega filma preko raznih faz tehnološkega razvoja pri umetniškem videu in filmu, saj sta bila ta dva medija mdr. vedno uporabljena kot polje raziskovanja forme in vsebine skozi perspektivo danih tehnoloških možnosti v določenem zgodovinskem obdobju. V okviru izvedbe projekta v realnem času se je video manifestiral kot komunikacija - odziv na zvočno granuliranje zajetega streamanega zvoka. Tako je skozi uporabo bazične radijske tehnologije modulacije elektromagnetnih valov in njihovo vizualno manifestacijo prišlo, ne samo do hibridnosti medijev, ampak tudi do hibridnosti večplastne časovnosti, ki je v trenutku akcije v realnem času postala intersubjektivna časovnost. Ekspozicija reinvencije radia se je torej zgodila skozi a/v zgodovinjenje vsebin iz preteklosti v granulacijo teh vsebin, ki jo omogoča tehnologija sedanjosti. Narativnost se v videu projekta XL eksperiment torej manifestira skozi metodo t.i. VJ forme kot vizualnega eksperimenta z referencami najrazličnejših produktov video medija, ki skozi uporabo semplanja/sekvencioniranja in keyanja reprezentirajo objektivizacijo in trivializacijo raznovrstnih podob (telesa) v kombinaciji s poenostavljenimi in predvsem idealiziranimi referencami iz področja tehnologije in znanosti, ki se skozi medijsko modificiran pogled postavljajo kot reprezentativni fetiš.
Glede na to, da digitalne tehnologije tako močno pluralizirajo našo zaznavo, uporaba tehnike montaže v obliki semplanja/sekvencioniranja, to je sestavljanja kolaža iz najrazličnejših kratkih sekvenc gibljivih podob, reflektira raven nekega temeljnega človeškega instinkta. Tovrstna VJ forma montaže v realnem času, se odvija po vzoru granuliranega zvoka skozi sistem patchev programskega okolja Pure Data, ki se ponavadi oblikuje v živo skozi uporabo zvočnih vzorcev – semplov. VJ metoda v omenjenem pristopu oblikovanja videa v živo torej po enakem vzoru uporablja video klipe – vzorce – semple, ki jih niza v ponavljajočem se redosledu. Ti video klipi bi se v strogo filmskem jeziku lahko imenovali tudi sekvence. Video klipi – vzorci – sempli so kombinirani v različne vsebinske oblike, v resnici sestavljajo različne sekvence v nenarativen, na trenutke celo abstrakten ali pa narativen redosled. Če je torej sekvenca kot prvi montažerski element - scena in sempl, kot drugi montažerski element - kader in če sempli sestavljajo sekvenco, potem je VJanje v tem primeru sestavljanje sekvenc skozi semplanje. Tako nastaja forma videa po metodi semplanja, ki pa se zgodi skozi rez. Z rezom so te vsebine omejene na začetek in konec, na klipe, saj ta rez skozi kontrapunktiranje vsebin, ki med seboj na prvi pogled nimajo nobene zveze, pripelje narativnost v videu na točko, ko tako na vizualni kot tudi konceptualni ravni lahko ugotovimo, da je ravno rez tisti, ki ne samo eno vsebino zamenja z drugo, ampak v tem primeru tudi eno površino zamenjuje z drugo.
Keyanje je tu uporabljeno kot tretji montažerski element, ki oblikuje vsebinsko-formalni kontrapunkt. Prezentira se kot izluščevanje vsebinskega bistva. Keyanje v tem primeru preusmeri pogled od linearnega, ki dominira v konvencionalni reprezentaciji filmskih vsebin, v globino slike. S tem preseže vsebinski in formalni okvir, saj tako doseže novo raven. Ta nova raven je koncept, ki se v svojih temeljih sprašuje: kako globoko seže naš pogled? Obenem tovrstna metoda metaforizira vpogled v realnost fikcije kot refleksijo motnje v sistemu vsakdanjega okolja, ki temelji na stabilnosti in jasno strukturiranih informacijah.
Način montaže z barvnim in svetlobnim keyanjem je namenoma narejen površno - kot da naključno, saj plasti gibljivih slik in z njimi zgodb skrajno nasilno pronicajo ena skozi drugo, kar še dodatno poudari t.i. trash estetiko. Ta se igra z neestetskimi elementi medijskega kiča, vendar ga postavlja v novo okolje in iz njega napravi referenčni material, na katerega se naslanja celotna kritika sodobne družbe spektakla. Trash estetiko torej
definiram kot zavestno pomnoževanje neestetskih vsebin in/ali form, ki ravno zaradi svoje pretirane pluralnosti dosegajo iritanten, na trenutke za oko skrajno nasilen efekt.
Tovrstni način montaže se torej predstavlja kot radikalni vizualni eksperiment, saj poudarja «totalni spektakel» in s tem simbolizira ekspanzivno silo medija, ki želi eksplodirati izven svojega okvirja.

Monday, August 24, 2009

Iz arhiva o radiu

Iz arhiva/februar 2009:

Prostor radia = prostor transformacije

Pri radiu je vedno bolj kot za oddajanje, šlo za prostor in komunikacijo.

Radio pomeni komunikacijski prostor v najširšem pomenu besede, zato torej ne pomeni zgolj prenosa zvoka, ampak prenos signala. Zavest o pojmovanju prostranosti in razsežnosti radia je temeljna intenca pri uporabi tega medija znotraj drugih medijev; skozi to zavest radio kot medij postane okvir za (re)prezentacijo in reartikulacijo večmedijskosti.

Preizpraševanje medijske pluralnosti znotraj radio arta ima svoje korenine v konceptualni umetnosti, pri Fluxusu, intermedijski umetnosti, performansu in umetnosti telekomunikacij. Obenem gre za zgodovinsko in filozofsko vprašanje, kakršno je obsedalo že Foucaulta, tj. vprašanje o razmerju med produkcijo vednosti in življenjskimi oblikami, med epistemologijo in življenjem samim. Prav tako gre za preizpraševanje odnosa med umetnostjo iz obdobja avantgard in takratnim radiem kot tehnologijo komunikacije in vojne. Skozi pogled v zgodovino bi poskušala razumeti koncept nenehnega spreminjanja medijev nasplošno (zato tudi transformacije signalov), hkrati pa je podroben pogled v dela umetnikov, ki se ukvarjajo z radio artom, še posebej od začetka revolucije digitaliziranja v sedemdesetih, ključen za razumevanje vedno novih oblik socialnega mreženja v prihodnosti, ki vedno bolj dominira naši kulturi.

Nenazadnje je potrebno prevprašati sedanjost skozi entitete, ki so specifične za današnje medije (v našem primeru predvsem podcasting in streaming) ter splošno dostopnost do komunikacijskih tehnologij in njihovih prilagoditev uporabnikom in na drugi strani dekonstrukcijo le-teh pri umetniških projektih. Novi brezžični mediji so v bistvu podaljšek radia. Mnogi koncepti radia in umetnosti se skozi stare in nove pojme ter ideje o komuniciranju in razporeditvah zbližujejo (in oddaljujejo) v široki radijski mreži, vsem znani pod imenom mobilna telefonija. Poleg tega so nove frekvence, ki so razpoložljive skozi digitalizacijo televizije večinoma reciklirane brezžične (radijske) komunikacijske frekvence. Pri radiu, konec koncev, nikoli ni zares šlo za oddajanje, ampak za prostor in komunikacijo. Ravno tu se zgodi vrzel, kjer medij radia postane izziv onstran njegove najširše identitete - masovnega medija. Da bi umetnost učinkovala subverzivno v razmerju do (nadzornih) mehanizmov, kakršne omogočajo najnovejše informacijske tehnologije, mora biti doživeta kot nenehna antikultura (v kolikor kultura malikuje ustaljene vrednote, kakršne utrjujejo množični mediji po diktatu kapitala), ki ni le privilegij maloštevilnih izbrancev, marveč načeloma dostopna vsem. V tem je pomen te akcije – radijskega prenosa kot platforme, ki si prizadeva demokratizirati umetnost v povezavi s tehnologijo in kot taka je združena s politično akcijo oziroma z afirmativno in utopično gesto, ki prelamlja z uveljavljenim estetskim okusom in odpira področje neznanega, v mnogočem še neartikuliranega in nereflektiranega, kjer se soočamo s potrebo po reorganiziranju svoje lastne percepcije, recepcije in posledično delovanja.