THIS IS NOT A THERAPEUTIC BLOG!

Sunday, August 30, 2009

XL eksperiment: filmska analiza montaže videa v realnem času v treh korakih: semplanje/sekvencioniranje-rez-keyanje

Če je film fikcija realnosti, potem naj bi bil video realnost fikcije – s tem postane video ikonografija nosilec realnosti te fikcije. Pri projektu XL eksperiment se je zgodil kontrapunkt vsebin zgodovine videa od eksperimentalnega filma preko raznih faz tehnološkega razvoja pri umetniškem videu in filmu, saj sta bila ta dva medija mdr. vedno uporabljena kot polje raziskovanja forme in vsebine skozi perspektivo danih tehnoloških možnosti v določenem zgodovinskem obdobju. V okviru izvedbe projekta v realnem času se je video manifestiral kot komunikacija - odziv na zvočno granuliranje zajetega streamanega zvoka. Tako je skozi uporabo bazične radijske tehnologije modulacije elektromagnetnih valov in njihovo vizualno manifestacijo prišlo, ne samo do hibridnosti medijev, ampak tudi do hibridnosti večplastne časovnosti, ki je v trenutku akcije v realnem času postala intersubjektivna časovnost. Ekspozicija reinvencije radia se je torej zgodila skozi a/v zgodovinjenje vsebin iz preteklosti v granulacijo teh vsebin, ki jo omogoča tehnologija sedanjosti. Narativnost se v videu projekta XL eksperiment torej manifestira skozi metodo t.i. VJ forme kot vizualnega eksperimenta z referencami najrazličnejših produktov video medija, ki skozi uporabo semplanja/sekvencioniranja in keyanja reprezentirajo objektivizacijo in trivializacijo raznovrstnih podob (telesa) v kombinaciji s poenostavljenimi in predvsem idealiziranimi referencami iz področja tehnologije in znanosti, ki se skozi medijsko modificiran pogled postavljajo kot reprezentativni fetiš.
Glede na to, da digitalne tehnologije tako močno pluralizirajo našo zaznavo, uporaba tehnike montaže v obliki semplanja/sekvencioniranja, to je sestavljanja kolaža iz najrazličnejših kratkih sekvenc gibljivih podob, reflektira raven nekega temeljnega človeškega instinkta. Tovrstna VJ forma montaže v realnem času, se odvija po vzoru granuliranega zvoka skozi sistem patchev programskega okolja Pure Data, ki se ponavadi oblikuje v živo skozi uporabo zvočnih vzorcev – semplov. VJ metoda v omenjenem pristopu oblikovanja videa v živo torej po enakem vzoru uporablja video klipe – vzorce – semple, ki jih niza v ponavljajočem se redosledu. Ti video klipi bi se v strogo filmskem jeziku lahko imenovali tudi sekvence. Video klipi – vzorci – sempli so kombinirani v različne vsebinske oblike, v resnici sestavljajo različne sekvence v nenarativen, na trenutke celo abstrakten ali pa narativen redosled. Če je torej sekvenca kot prvi montažerski element - scena in sempl, kot drugi montažerski element - kader in če sempli sestavljajo sekvenco, potem je VJanje v tem primeru sestavljanje sekvenc skozi semplanje. Tako nastaja forma videa po metodi semplanja, ki pa se zgodi skozi rez. Z rezom so te vsebine omejene na začetek in konec, na klipe, saj ta rez skozi kontrapunktiranje vsebin, ki med seboj na prvi pogled nimajo nobene zveze, pripelje narativnost v videu na točko, ko tako na vizualni kot tudi konceptualni ravni lahko ugotovimo, da je ravno rez tisti, ki ne samo eno vsebino zamenja z drugo, ampak v tem primeru tudi eno površino zamenjuje z drugo.
Keyanje je tu uporabljeno kot tretji montažerski element, ki oblikuje vsebinsko-formalni kontrapunkt. Prezentira se kot izluščevanje vsebinskega bistva. Keyanje v tem primeru preusmeri pogled od linearnega, ki dominira v konvencionalni reprezentaciji filmskih vsebin, v globino slike. S tem preseže vsebinski in formalni okvir, saj tako doseže novo raven. Ta nova raven je koncept, ki se v svojih temeljih sprašuje: kako globoko seže naš pogled? Obenem tovrstna metoda metaforizira vpogled v realnost fikcije kot refleksijo motnje v sistemu vsakdanjega okolja, ki temelji na stabilnosti in jasno strukturiranih informacijah.
Način montaže z barvnim in svetlobnim keyanjem je namenoma narejen površno - kot da naključno, saj plasti gibljivih slik in z njimi zgodb skrajno nasilno pronicajo ena skozi drugo, kar še dodatno poudari t.i. trash estetiko. Ta se igra z neestetskimi elementi medijskega kiča, vendar ga postavlja v novo okolje in iz njega napravi referenčni material, na katerega se naslanja celotna kritika sodobne družbe spektakla. Trash estetiko torej
definiram kot zavestno pomnoževanje neestetskih vsebin in/ali form, ki ravno zaradi svoje pretirane pluralnosti dosegajo iritanten, na trenutke za oko skrajno nasilen efekt.
Tovrstni način montaže se torej predstavlja kot radikalni vizualni eksperiment, saj poudarja «totalni spektakel» in s tem simbolizira ekspanzivno silo medija, ki želi eksplodirati izven svojega okvirja.

Monday, August 24, 2009

Iz arhiva o radiu

Iz arhiva/februar 2009:

Prostor radia = prostor transformacije

Pri radiu je vedno bolj kot za oddajanje, šlo za prostor in komunikacijo.

Radio pomeni komunikacijski prostor v najširšem pomenu besede, zato torej ne pomeni zgolj prenosa zvoka, ampak prenos signala. Zavest o pojmovanju prostranosti in razsežnosti radia je temeljna intenca pri uporabi tega medija znotraj drugih medijev; skozi to zavest radio kot medij postane okvir za (re)prezentacijo in reartikulacijo večmedijskosti.

Preizpraševanje medijske pluralnosti znotraj radio arta ima svoje korenine v konceptualni umetnosti, pri Fluxusu, intermedijski umetnosti, performansu in umetnosti telekomunikacij. Obenem gre za zgodovinsko in filozofsko vprašanje, kakršno je obsedalo že Foucaulta, tj. vprašanje o razmerju med produkcijo vednosti in življenjskimi oblikami, med epistemologijo in življenjem samim. Prav tako gre za preizpraševanje odnosa med umetnostjo iz obdobja avantgard in takratnim radiem kot tehnologijo komunikacije in vojne. Skozi pogled v zgodovino bi poskušala razumeti koncept nenehnega spreminjanja medijev nasplošno (zato tudi transformacije signalov), hkrati pa je podroben pogled v dela umetnikov, ki se ukvarjajo z radio artom, še posebej od začetka revolucije digitaliziranja v sedemdesetih, ključen za razumevanje vedno novih oblik socialnega mreženja v prihodnosti, ki vedno bolj dominira naši kulturi.

Nenazadnje je potrebno prevprašati sedanjost skozi entitete, ki so specifične za današnje medije (v našem primeru predvsem podcasting in streaming) ter splošno dostopnost do komunikacijskih tehnologij in njihovih prilagoditev uporabnikom in na drugi strani dekonstrukcijo le-teh pri umetniških projektih. Novi brezžični mediji so v bistvu podaljšek radia. Mnogi koncepti radia in umetnosti se skozi stare in nove pojme ter ideje o komuniciranju in razporeditvah zbližujejo (in oddaljujejo) v široki radijski mreži, vsem znani pod imenom mobilna telefonija. Poleg tega so nove frekvence, ki so razpoložljive skozi digitalizacijo televizije večinoma reciklirane brezžične (radijske) komunikacijske frekvence. Pri radiu, konec koncev, nikoli ni zares šlo za oddajanje, ampak za prostor in komunikacijo. Ravno tu se zgodi vrzel, kjer medij radia postane izziv onstran njegove najširše identitete - masovnega medija. Da bi umetnost učinkovala subverzivno v razmerju do (nadzornih) mehanizmov, kakršne omogočajo najnovejše informacijske tehnologije, mora biti doživeta kot nenehna antikultura (v kolikor kultura malikuje ustaljene vrednote, kakršne utrjujejo množični mediji po diktatu kapitala), ki ni le privilegij maloštevilnih izbrancev, marveč načeloma dostopna vsem. V tem je pomen te akcije – radijskega prenosa kot platforme, ki si prizadeva demokratizirati umetnost v povezavi s tehnologijo in kot taka je združena s politično akcijo oziroma z afirmativno in utopično gesto, ki prelamlja z uveljavljenim estetskim okusom in odpira področje neznanega, v mnogočem še neartikuliranega in nereflektiranega, kjer se soočamo s potrebo po reorganiziranju svoje lastne percepcije, recepcije in posledično delovanja.