elektromagnetni ready-made : active denial system error/vol.2

Zanimajo me preoblikovana razmerja v sodobnem življenju in ne nekakšna narava in kultura sama po sebi. Da bi umetnost učinkovala subverzivno v razmerju do (nadzornih) mehanizmov, kakršne omogočajo informacijske tehnologije, mora biti doživeta kot nenehna antikultura, dostopna vsem. S tem se odpira zavest o tem, da lahko nadzorne mehanizme nadzorujemo nazaj. Zato si prizadevam demokratizirati umetnost v povezavi s tehnologijo. Tovrstna akcija je torej združena s politično akcijo oziroma z afirmativno in utopično gesto, ki prelamlja z uveljavljenim estetskim okusom in odpira področje neznanega, še neartikuliranega in nereflektiranega, kjer se soočamo s potrebo po reorganiziranju svoje lastne percepcije in posledično delovanja. Zato mora biti proces vizualno »odprt« – frekvence določenega spektra elektromagnetnih valovanj pa postavljene v območje performansa. Po teoriji Ch. G. Lengtona pa naj bi bil tudi človeški duh po svoji lastni naravi virtualen saj ne dovoljuje nobenih omejitev in je produciran zgolj skozi interakcije. Vendar pa velja, da iz stališča dejstva, o človeškem umu, ujetem v svojo lastno psihofiziologijo, nekaj kar se ne pokaže v prostoru in ne zavzema prostora znotraj materije, ostaja v metafizičnem območju dvoma o lastnem obstoju.
Pri celotnem procesu kot splošnem raziskovanju elektromagnetnega spektra, se najverjetneje pokaže tudi preobremenitev s frekvencami, ki nam jih omogočajo zajemati naprave kot so frekvenčni scannerji. Zato, da bi raziskovali frekvenčni spekter v svoji široki prostorski raznolikosti in informacije, ki so zakodirane znotraj njega, potrebujemo naprave in sisteme označevanja, ki prevajajo koncepte prostora-časa v vizualno-zvočno-taktilno informacijo uporabniku. Tu se pojavi konceptualna potreba po frekvenčnem generiranju, kar reflektira kulturo/človeka kot pridelovalca in uporabnika elektromagnetnih valovanj, ki vzpostavlja in preoblikuje odnos realnega prostora do podatkovnega pretoka (enako se zgodi tudi v obratni smeri). Na ta način pride do personifikacije medija/ev, kar se izkaže v povezavi med podatkovnim prostorom in realnim prostorom. Frekvenčni scanning torej tu ne funkcionira več kot distribucijski medij, ampak namesto tega kot avtopoetični feedback sistem in hkrati kot virtualni prostor za odprto/večsmerno komunikacijo, oblikovano/(pre)programirano s strani uporabnika/umetnika.

Konkretni prostor (tudi telo je prostor!) in linearni čas sta še vedno prevladujoča pojma v perceptivnem okvirju naše družbe, v kateri pa istočasno celoten informacijski prostor, ki ga je oblikoval človek, dominira materialnemu svetu. Materialni prostor se vsebolj potaplja v ozadje, zato je razmišljanje o nematerialnosti informacije, njeni dostopnosti in začasnosti ter njeni nestanovitnosti, ki se preliva med sedanjostjo in preteklostjo, med realnim prostorom in t.i. prostorom elektromagneznih valovanj - informacij, ki nevidno lebdijo skozi prostor, tema - primerna duhu tega časa. Razkritje tega izkustva, redefiniranje tovrstne fascinacije in preko tega – njena konceptualna in kritična utemeljitev je ena najpomembnejših vsebin sodobne (inter)medijske umetnosti.

elektromagnetni ready-made : active denial system error/vol.1

Območje spektra elektromagnetnih valovanj je domena, v kateri preneha delovati percepcija kartezijanskega pogleda na svet, saj tu vedenje o prostoru postane spremenljivka nihanja med znanim in tujim - nevidnim. Takšen perceptivni okvir ob uporabi in generiranju podatkov frekvenčnega scanna razpira večsmerno realnost, v kateri virtualna realnost kot telematična prezenca in akustično/zvočno okolje razkrivata nove karakteristike dojemanja prostorskih razsežnosti, ki preoblikujejo in redefinirajo pojmovanje našega bivanja. Znotraj tega okvirja si prizadevam »razširiti« tudi fizično telo. Mnoge raziskave so namreč pokazale, da so biološki sistemi občutljivi za elektromagnetne valove nizkih energij in da ima npr. vsaka vrsta celic ali mikroorganizmov specifično frekvenco interakcije z elektromagnetnim spektrom. Takšno telo, priključeno na žice, obdano z elektronsko in/ali wireless prostetiko, izpostavljeno frekvenčnemu scannu njegovih elektrokemičnih lastnosti, odpira poetično razsežnost, ki redefinira simbiozo človeka in stroja.
Uporaba spektra elektromagnetnih valovanj se je od obdobja avantgard s takratnim radiem kot tehnologijo komunikacije in vojne, še posebej razvila v začetku revolucije digitaliziranja v sedemdesetih, danes pa je temeljna za razumevanje vedno novih oblik socialnega mreženja. Mnogi koncepti elektromagnetnih valovanj in umetnosti se skozi stare in nove pojme o komuniciranju povezujejo (in razhajajo) v široki radijski mreži mobilne telefonije. Poleg tega so nove frekvence, ki postajajo razpoložljive skozi digitalizacijo televizije, večinoma reciklirane brezžične (radijske) komunikacijske frekvence. Te problematike se lotevam z zavestjo, da pri radijskih valovih (in tudi širše elektromagnetnih valovanjih), konec koncev, nikoli ni zares šlo za oddajanje, ampak za prostor in komunikacijo. Skozi nenehno spreminjanje medijev, pa se posledično spreminja tudi posameznikov perceptivni sistem in nenazadnje, njegovo telo (zato tudi uporaba transformacije signalov).
Elektromagnetna valovanja pojmujem kot ready-made, ki se sicer ne manifestirajo v obliki enkratno izbranih statičnih objektov, ampak kot konstantno spreminjajoče se situacije/informacije. Tu se skozi problematiziranje začasnosti medija, ki niha med materialnimi komponentami in nematerialnimi informacijami izkaže, da osrednji element mojega fokusa ni zgolj podatkovni prostor kot nematerialna komponenta, ampak tudi (s)prejemnik v realnem prostoru, priklopljenem na programje s podatkovnim okoljem.
Zanima me razkritje in raziskovanje odnosov generiranih nevidnih radijskih, wi-fi in infrardečih elektromagnetnih valovanj tako v javnih kot v privatnih in intimnih bio-okoljih, torej tudi v našem telesu. Ti odnosi se vzpostavljajo z našim podatkovnim okoljem, ki je hkrati prostor naših elektromagnetnih podatkovnih teles, kar se najprej navezuje na idejo elektromagnetnih valovanj, uporabljenih kot medij oddajanja, ki se ga zgolj (pasivno) sprejema. Nadaljevanje te ideje je koncept abstraktnega podatkovnega prostora, ki se sprejema in je lahko vizualiziran, ne pa tudi aktivno spremenjen. Z vzpostavitvijo razumevanja uporabe elektromagnetnih valovanj kot večsmernega medija, pa se fokus premakne od tehnologij oddajanja in sprejemanja k specifiki in materialnosti vmesnih prostorov, torej elektromagnetnih okolij, in vsebin, ki so preoblikovane skozi te prostore

Umetnost onkraj časa:vpliv prihodnosti na preteklost

Če me vprašaš kaj je čas, ne vem odgovora. Če me ne vprašaš, potem ga vem.
Sveti Avguštin

Kvantna fizika, računalniška tehnologija in mediji so ključna polja, ki v tem trenutku oblikujejo okvire našega razumevanja sveta in producirajo nove perspektive znotraj dojemanja časa ter hkrati tvorijo drugo zavedanje o potencialih naše kreativne zavesti. To je senzorična percepcija, ki seže izven kartezijansko-newtonovskega okvirja bivanja: čas se premika sem ter tja, prihodnost vpliva na preteklost, zavest je dislocirana, v ospredje prihajajo stanja jasnovidnosti in stanja izventelesnosti. Čas je skompresiran v podobo – imago – zato Imaginarij elektromagnetnih transformacij pomeni lovljenje podobja - imaga, kot fizikalne posledice elektromagnetnega valovanja svetlobe - čas, ki je transformiran/skompresiran v mediju enega samega frame-a fotografije, ki je dekonstrukcija tekoče filmske podobe/videa. Trenutek ujetja imaga - transformacija elektromagnetnega valovanja v skompresiran čas fotografije, je analiza razpotegnjenega časa filma in brezčasnega gibanja videa, torej stanja stvari. Dejanje fotografiranja je montaža v razpotegnjenem času, ki nas vodi v mozaični ekran digitalne diskontinuitete. Plastenje v asociativnem prepletanju podatkov, ki jih spoznavamo skozi medij teleprezence skozi vse večje povezovanje računalnika in sistema telekomunikacij, pomeni pozicijo onkraj svoje tehnične oznake. Izven telesa, izven uma. To je asinhrona povezanost, v kateri lahko komuniciramo skozi elektronska omrežja, ne glede na to v katerem prostoru sveta se nahajamo ali v katerem »realnem« času smo se logirali v digitalni, neprestano in svobodno tekoči kontinuum interakcije, ki nam jo posreduje računalnik. Telematično omrežje razprši avtorstvo identitete, s tem spomin postane osvobojen časa in globalen znotraj svoje lastne dimenzije. Telematično omrežje je v tem trenutku razširjena telesnost, ki me tako zelo privlači, saj me emancipira od nostalgije za časom, ki ga v vsakem primeru nikoli ni bilo.