Območje spektra elektromagnetnih valovanj je domena, v kateri preneha delovati percepcija kartezijanskega pogleda na svet, saj tu vedenje o prostoru postane spremenljivka nihanja med znanim in tujim - nevidnim. Takšen perceptivni okvir ob uporabi in generiranju podatkov frekvenčnega scanna razpira večsmerno realnost, v kateri virtualna realnost kot telematična prezenca in akustično/zvočno okolje razkrivata nove karakteristike dojemanja prostorskih razsežnosti, ki preoblikujejo in redefinirajo pojmovanje našega bivanja. Znotraj tega okvirja si prizadevam »razširiti« tudi fizično telo. Mnoge raziskave so namreč pokazale, da so biološki sistemi občutljivi za elektromagnetne valove nizkih energij in da ima npr. vsaka vrsta celic ali mikroorganizmov specifično frekvenco interakcije z elektromagnetnim spektrom. Takšno telo, priključeno na žice, obdano z elektronsko in/ali wireless prostetiko, izpostavljeno frekvenčnemu scannu njegovih elektrokemičnih lastnosti, odpira poetično razsežnost, ki redefinira simbiozo človeka in stroja.
Uporaba spektra elektromagnetnih valovanj se je od obdobja avantgard s takratnim radiem kot tehnologijo komunikacije in vojne, še posebej razvila v začetku revolucije digitaliziranja v sedemdesetih, danes pa je temeljna za razumevanje vedno novih oblik socialnega mreženja. Mnogi koncepti elektromagnetnih valovanj in umetnosti se skozi stare in nove pojme o komuniciranju povezujejo (in razhajajo) v široki radijski mreži mobilne telefonije. Poleg tega so nove frekvence, ki postajajo razpoložljive skozi digitalizacijo televizije, večinoma reciklirane brezžične (radijske) komunikacijske frekvence. Te problematike se lotevam z zavestjo, da pri radijskih valovih (in tudi širše elektromagnetnih valovanjih), konec koncev, nikoli ni zares šlo za oddajanje, ampak za prostor in komunikacijo. Skozi nenehno spreminjanje medijev, pa se posledično spreminja tudi posameznikov perceptivni sistem in nenazadnje, njegovo telo (zato tudi uporaba transformacije signalov).
Elektromagnetna valovanja pojmujem kot ready-made, ki se sicer ne manifestirajo v obliki enkratno izbranih statičnih objektov, ampak kot konstantno spreminjajoče se situacije/informacije. Tu se skozi problematiziranje začasnosti medija, ki niha med materialnimi komponentami in nematerialnimi informacijami izkaže, da osrednji element mojega fokusa ni zgolj podatkovni prostor kot nematerialna komponenta, ampak tudi (s)prejemnik v realnem prostoru, priklopljenem na programje s podatkovnim okoljem.
Zanima me razkritje in raziskovanje odnosov generiranih nevidnih radijskih, wi-fi in infrardečih elektromagnetnih valovanj tako v javnih kot v privatnih in intimnih bio-okoljih, torej tudi v našem telesu. Ti odnosi se vzpostavljajo z našim podatkovnim okoljem, ki je hkrati prostor naših elektromagnetnih podatkovnih teles, kar se najprej navezuje na idejo elektromagnetnih valovanj, uporabljenih kot medij oddajanja, ki se ga zgolj (pasivno) sprejema. Nadaljevanje te ideje je koncept abstraktnega podatkovnega prostora, ki se sprejema in je lahko vizualiziran, ne pa tudi aktivno spremenjen. Z vzpostavitvijo razumevanja uporabe elektromagnetnih valovanj kot večsmernega medija, pa se fokus premakne od tehnologij oddajanja in sprejemanja k specifiki in materialnosti vmesnih prostorov, torej elektromagnetnih okolij, in vsebin, ki so preoblikovane skozi te prostore
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
No comments:
Post a Comment